ZGODOVINSKI PREGLED ŠOLSTVA NA OBMOČJU OBČINE ŠKOCJAN
Na območju naše občine so bile v preteklosti tri osnovne šole in sicer v Škocjanu, Klenoviku in na Bučki. Šolo v Klenoviku so leta 1971 ukinili zaradi slabih pogojev in manjšega števila otrok, učenci pa so se prešolali na škocjansko šolo. Ukinitev šole in prešolanje otrok so podprli tudi starši, ki so za svoje otroke želeli boljše učne pogoje.
Pod okriljem škocjanske šole pa deluje šola na Bučki, ki je bila sprva samostojna šola, kasneje je zaradi varčevalnih ukrepov in manjšega števila šoloobveznih otrok postala zunanja enota osnovne šole Sevnica. Z novo lokalno ureditvijo leta 1994 je bila Bučka z okolico vključena v novo nastalo občino Škocjan. Tako je šola na Bučki postala podružnica OŠ Frana Metelka Škocjan. Občinska uprava v Škocjanu je sklenila, da šolo ukine zaradi premajhnega števila učencev in prevelikih stroškov delovanja. Šolo so v šolskem letu 1995/96 zaprli. Temu so nasprotovali starši in krajani ter uprli vse sile, da bi šola ponovno zaživela. Na željo staršev, krajanov Bučke in okolice je bil dosežen dogovor o ponovnem odprtju šole, v kateri v dveh kombiniranih oddelkih poučujejo učence od prvega do četrtega razreda. V šoli deluje tudi kombinirani oddelek vrtca.
V različnih obdobjih so se šole različno imenovale in imele svoje značilnosti: nedeljska in trivialna šola, v stari Jugoslaviji narodna osnovna šola in po drugi svetovni vojni osemletna osnovna šola.
Kljub temu, da je bila s splošno šolsko naredbo leta 1774 uvedena obvezna osnovna šola za vse otroke, pa je v vseh treh krajih prišlo do organiziranega poučevanja otrok mnogo pozneje. V Škocjanu je bila slavnostna otvoritev trivialne šole šele 105 let po splošni šolski »naredbi«, do takrat so poučevali v nedeljski šoli. Začetki nedeljske šole segajo v Škocjanu v leto 1821. Enorazrednico pa je dobil Škocjan 15. septembra 1852. Šola na Bučki je začela delovati leta 1858 in je bila vse do leta 1964 samostojna šola. Klenovik je dobil enorazrednico leta 1897.
Prvi učitelj je bil Janez Perše v letih 1852 – 1856. V Škocjan je prišel iz Krope. Pri ljudeh je bil zelo priljubljen. Leta 1853 je župnik Janez Zalokar na lastne stroške pripravil v mežnariji šolsko sobo. Kasneje so odkupili poslopje in zemljišče Janeza Baharja in tam uredili šolske prostore, stanovanje za učitelja ter cerkovnega hlapca ter izpraševalno sobo.
Leta 1882 se je enorazrednica v Škocjanu razširila v dvorazrednico zaradi velikega števila otrok. Ob veliki prostorski stiski so leta 1897 najeli sobo pri Mariji Dulc. Tako je 17. septembra 1897 postala šola trirazrednica.
Leta 1904 so začeli z izgradnjo nove šole na parceli farne občine, kjer je bila kmetijska podružnica. Parcelo so dobili brezplačno. Gradnjo sta vodila škocjanska podjetnika Peter Durjava in Ivan Globevnik. Slovesna otvoritev nove šole je bila 26. oktobra 1905. Šola je imela štiri učilnice, pisarno in stanovanje za upravitelja. Kasneje so uredili še šolski vrt, drevesnico, postavili drvarnico in naredili vodnjak.
Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna. Dva učitelja sta morala v vojsko, otroke so starši potrebovali za delo na kmetijah, v zimskem času pa niso imeli obleke in zlasti obuval, da bi lahko obiskovali pouk. Vse to je zelo oteževalo pouk na šoli.
Po končani prvi svetovni vojni leta 1918 je bila na šoli slovesna proslava v čast zedinjenja v Kraljevino SHS. V letu 1921 je postala šola štirirazrednica, petrazrednica pa postne leta 1927 in se v letu 1932 razširi v šestrazrednico. To leto je imela šola šest temeljnih in dva vzporedna razreda, poučevalo pa je sedem učiteljev.
V času med drugo svetovno vojno je pouk na škocjanskem območju ovirala vojna. Pouk je potekal z večjimi prekinitvami, šola je bila požgana leta 1942. Z njo vred je zgorela vsa šolska dokumentacija. V Klenoviku in na Bučki pa med vojno ni bilo pouka. Šolo na Bučki so zasedli Nemci in jo uporabljali v vojaške namene, pouka niso organizirali saj so prebivalstvo izselili.
Po drugi svetovni vojni je bilo na omenjenih šolah čutiti splošno pomanjkanje. Učencev je bilo veliko, šolski prostori in oprema so bili uničeni, primanjkovalo pa je tudi učiteljev. Pouk je sprva potekal v Bahariji, kaplaniji, župnišču in Metelkovini. Po nacionalizaciji in adaptaciji se je Metelkovina preuredila v šolsko poslopje, kjer je potekal pouk do izgradnje nove šole. Zaradi velikega števila otrok pa so v šolske namene uporabljali tudi sobo v gasilskem domu.
Prostorsko stisko je delno omilila izgradnja nove šole, ki je slavnostno odprla svoja vrata v jeseni 1971. Čeprav je bila šola nova, pa je bila že takrat premajhna. Pouk je potekal v dopoldanskem in popoldanskem času. Šola tudi ni imela telovadnice in večnamenskega prostora.
Ponovno je bila šola dograjena in adaptirana leta 1989, dobila je nekaj novih učilnic, telovadnico in večnamenski prostor. Istočasno pa so pri šoli dogradili tudi vrtec. Z uvedbo devetletke pa je v načrtu ponovna dograditev in preureditev šolskih prostorov.
Učiteljstvo se je vsa obdobja trudilo za napredek učencev in razvoj šole, uvajalo je nove oblike dela pri pouku in bilo aktivno v sodelovanju z okoljem. Zavedalo se je tudi, da na ustvarjalnost učencev in učni uspeh vplivajo dobra materialna osnova, usposobljeni učitelji, skrbno načrtovan vzgojno-izobraževalni proces ter dobro sodelovanje s starši in okoljem.
